Vse o statičnem in avtomatskem hidravličnem uravnoteženju

V istem ogrevalnem krogu je sočasna prisotnost preveč ogrevanih in premalo ogrevanih prostorov znak zelo pogostega neusklajenega delovanja sistema.
Ne glede na dejanski vzrok – napačna hidravlična nastavitev, napake pri dimenzioniranju, neenotna izolacija itd. – je mogoče težavo odpraviti z nastavitvijo tako imenovanih izravnalnih ventilov, če so ti pravilno razporejeni in dovolj dostopni.

Slika št. 1: Nastavljivi T-kos in volumetrični ventil IMI Hydronic

Nastavitev, ki jo je treba opraviti, vključuje omejitev pretoka na ventilih prednostnih anten, tako da se ob zmanjšanju njihovega pretoka poveča pretok na neugodnih antenah.

Načelo uravnavanja je torej enostavno razumeti, njegova izvedba pa je precej zahtevnejša. V tem prispevku je podrobno opisano, pod kakšnimi pogoji bo hidravlično uravnavanje potekalo pravilno, zlasti v obstoječih napravah.

Na splošno velja, da je razvod ogrevalne vode obstoječa se lahko enostavno uravnava le, če so nameščene uravnalne ventile dostopni, zunaj zasedenih prostorov.
Če naprava ni preveč stara, so to običajno predvideli projektanti že ob načrtovanju naprave z vgradnjo tako imenovanih 2-palčnih ventilov^tema na izravnalni ravni, ki se nahajajo v kletnih prostorih, sanitarnih prostorih ali celo v stopniščih, v vsakem primeru pa zunaj zasedenih prostorov.

Slika 2: 2 pipe^tema stopnja uravnoteženosti

Krogi, v katerih so na radiatorjih nameščene le izravnalne pipe, je težko izravnati, saj je hkratni dostop do vseh prostorov zelo težko organizirati, če so ti zasedeni.

V tej situaciji je treba razporeditev pregledati s pomočjo projektivnega biroja ali strokovnjaka za uravnoteženje, da se ugotovijo možnosti namestitve dostopnih pip iz 2.^tema raven.
Omenimo, da bo uravnoteženje vezja toliko bolj učinkovito, kolikor večje bo število oddajnikov, ki jih «nadzorujejo» ventili 2^tema intenzivnost bo zmerna, z optimalnim številom od 5 do 10 enot.

Na obstoječih napravah se praviloma nastavi le 2^tema ravni uravnoteženja (in višjih ravni) zadostuje za doseganje pravilnega rezultata. Če bi kljub temu pri nekaterih posameznih antenah še vedno prihajalo do motenj, bo vedno mogoče na kraju samem opraviti dodatno uravnoteženje. To bo mogoče pravilno izvesti, saj bo ustrezna skupina oddajnikov pred tem normalno napajana zaradi pravilne nastavitve svojega ventila 2^tema raven.

Če se namestijo izravnalne pipe 2^tema Če ta raven ni izvedljiva, bo treba razmisliti o zahtevnem načrtu dostopa do vseh prostorov.
Če se že odločimo za to drago rešitev, lahko to izkoristimo za preučitev možnosti vgradnje najnovejše generacije termostatskih ventilov, ki omogočajo tudi «dinamično» uravnoteženje sistema, katerega prednosti bomo preučili kasneje.

Slika 3: Hidravlično dinamični termostatski ventili Danfoss

Na koncu naj še omenimo, da je za nastavitev teh ventilov, tako kot pri vseh izravnalnih ventilih, potrebna natančna začetna hidravlična nastavitev.
Kot bomo videli kasneje, če se uravnoteženje izvaja z nastavitvijo pretokov, bo za njihovo določitev – ob pomanjkanju dokumentacije o obstoječih napravah – potrebno sodelovanje projektivnega biroja.

 

Soobstajajo tri generacije izravnalnih ventilov.

1^era generacija: Statične in nevolumetrične izravnalne pipe ali ventili.
Te pipe ne omogočajo merjenja pretoka v sistemu.

Slika 4: Nevolumetrični izravnalni ventili

Nastavite jih lahko na dva načina:

• Hidravlična simulacija porazdelitev
• Uenotenje temperatur povratnega toka anten, ki jih je treba uravnovesiti

Hidravlična simulacija distribucijskih omrežij predpostavlja natančen pregled distribucijskega omrežja (dolžine odsekov, premeri itd.), določitev hidravličnega obnašanja vgrajenih ventilov ter izračun pretokov, ki jih je treba nastaviti na vsakem odcepu.
Pri obstoječih napravah je zbiranje vseh teh podatkov zapleteno, zaradi tega pa negotovosti omejujejo možnosti, da bi brez težav dosegli dober rezultat.

Kadar so naprave opremljene s takšnimi pipami, je najboljša rešitev, da se postopek izvede tako, da izenačenje temperatur povratne vode v sistemskih enotah, ki jih je treba uravnovesiti.
Ta najnovejša metoda bo predstavljena v nadaljevanju.

2^tema generacija: Statične in volumetrične izravnalne pipe ali ventili.
Te pipe omogočajo merjenje pretoka v sistemu.

Slika št. 5: Volumetrični izravnalni ventili Oventrop in Comap

Za njihovo nastavitev so na voljo tri metode:

• Hidravlična simulacija porazdelitev
• Nastavitev in nadzor pretoka z merjenjem na kraju samem
• Uenotenje temperatur povratne vode v sistemih, ki jih je treba uravnovesiti

Če prvo rešitev izključimo zaradi težav, ki jih povzroča pri obstoječih napravah, je treba opozoriti, da tudi pri delu z nastavitvijo pretokov sodelovanje projektivnega biroja ni potrebno za določitev pretoka, ki ga je treba nastaviti na vsaki anteni, ki jo je treba uravnovesiti.
Pri obstoječih napravah ostaja najpreprostejša rešitev izenačenje temperatur povratne vode.

3^tema generacija: dinamične izravnalne pipe ali ventili
Gre za najnovejšo generacijo izravnalnih ventilov, namenjenih vgradnji na krogi s spremenljivim pretokom kot so tisti, opremljeni s termostatskimi pipami.

Razlikujemo med dvema vrstama pip:

• Izravnalne pipe ali ventili « regulatorji razlike v tlaku »

Slika št. 6: Ventili za regulacijo razlike v tlaku Honeywell in Danfoss

V sistemu, opremljenem s termostatskimi ventili (Rth), se ob njihovem «zapiranju» poveča razlika v dovodnem tlaku (DP) v odcepu. To povečanje DP nato preprečuje zapiranje Rth in povzroči povečanje pretoka v oddajnikih, katerih termostatske pipe se še niso zaprle.
V tej situaciji ventil za regulacijo razlike v tlaku zazna povečanje razlike v tlaku in se «zapre», da bi jo ponovno vzpostavil.

Nekateri modeli, kot so tisti na zgornji fotografiji, niso volumetrični in zato ne omogočajo merjenja reguliranih pretokov. Njihovo nastavljanje ali preverjanje nastavitev je treba opraviti z merjenjem temperatur povratnega toka.

• 2^tema vrsta dinamičnih izravnalnih ventilov: avtomatski izravnalni ventili (imenovani tudi samouravnotežni ali neodvisni od dovodnega tlaka ali PIBCV ali regulator pretoka)

Slika št. 7: Tako imenovani «avtomatski» izravnalni ventili» IMI Hydronic

Te pipe so bile zasnovane tako, da omogočajo nastavitev ene same končne enote kot je na primer grelna baterija v klimatski enoti ali ventilatorskem konvektorju.
Lahko so opremljeni z motorjem, kar omogoča regulacijo naprave v najboljših hidravličnih delovnih pogojih.

Včasih se uporabljajo za uravnoteženje anten, ki vsebujejo več oddajnikov, opremljenih z dvosmernimi regulacijskimi ventili kot so radiatorji, opremljeni s termostatskimi ventili. Avtomatski izravnalni ventili tako nadomeščajo ventile za regulacijo razlike v tlaku, ki so običajno predvideni za takšen primer.

Ta situacija prvotno ni bila predvidena in ni omenjena v tehničnih specifikacijah proizvajalcev. Dejansko delovanje avtomatskega izravnalnega ventila v tem primeru ni povsem optimalno in je v tej situaciji podobno delovanju statičnega izravnalnega ventila.

To delovanje lahko preučimo v članku: «Samodejno uravnoteženje: pogoji za uspeh»

V komentarjih na koncu tega članka bomo predstavili stališče dveh velikih proizvajalcev.
Tako podjetje IMI – Hydronic pojasnjuje:
«Glede vgradnje avtomatskih ventilov (PIBCV, v tem primeru regulator pretoka) v omrežjih s spremenljivim pretokom (na primer v stanovanjih, opremljenih s termostatskimi pipami) nam naše vloge strokovnjakov ali industrijskih specialistov za hidravliko narekujejo, da moramo zavzeti tehnično brezhibno stališče. Čeprav moramo priznati, da se vgradnja PIBCV na vhodu v stanovanja širi, te prakse iz etičnih razlogov ne moremo spodbujati.»

Oventrop, ki je glede iste teme bolj pragmatičen, navaja da je, čeprav gre za tehnično kompromisno rešitev na področju hidravlike, splošna nastavitev, dosežena z avtomatskimi ventili, vseeno precej boljša od tiste, ki jo dosežemo s statičnimi ventili in ventili za uravnavanje tlaka, saj so ti najpogosteje le malo ali sploh niso nastavljeni.

Res je, da nastavitev ventilov za regulacijo diferencialnega tlaka pogosto ni zadovoljiva, zlasti pri modelih, ki niso volumetrični. Če ne delamo na podlagi meritev temperature povratnega toka, je njihovo nastavljanje mogoče le na podlagi hipotetičnega izračuna izgube tlaka. Če želimo uravnoteženje izvesti z merjenjem pretoka, je nujno izbrati volumetrične modele, pri čemer več blagovnih znamk ponuja prilagodljive volumetrične ventile.

Slika št. 6 bis: Volumetrični ventil, opremljen z ventilom za regulacijo diferencialnega tlaka Oventrop

Na koncu je torej treba poudariti, da ne smemo zamenjati «vgradnje pip» in «nastavitve pip», ne glede na generacijo vgrajenih modelov.

Tako kot pri prejšnjih generacijah je treba tudi dinamične izravnalne ventile natančno nastaviti. To nastavitev je mogoče opraviti s simulacijo in/ali merjenjem pretoka in/ali merjenjem temperatur v povratnem vodovodu. Ta tema bo podrobneje obravnavana v naslednjem odstavku.

V obstoječih sistemih daljinskega ogrevanja, tri metodologije Danes se uporabljajo metode za začetno nastavitev izravnalnih ventilov.

• 1^era metoda: Simulacija hidravličnega obnašanja omrežij

Na obstoječih napravah je teoretično mogoče opraviti meritve, potrebne za oceno pretokov in tlakovnih izgub v krogih, da bi na podlagi izračunov določili prednastavitev izravnalnih ventilov. Vendar gre za zahtevno «iskanje sledi», razen če se uporabijo razporedni načrti, ki so redko na voljo.

To možnost je še posebej razvil Gospod Pierre Fridmann zahteva možnost, da se nato preveri rezultat vseh izvedenih prednastavitev, bodisi z merjenjem pretoka bodisi z merjenjem temperature povratne vode.

Ta metoda se nanaša predvsem na nove ali novejše naprave, pri katerih še ni prišlo do nepredvidljivih oblog in za katere so na voljo vsi potrebni podatki za izračun.
Uporablja se lahko zlasti za določanje razlik v tlaku, ki jih je treba nastaviti na ventilih za «regulacijo diferencialnega tlaka», ki imajo nastavitvene oznake v enotah tlaka.
Na podlagi rezultatov simulacije je mogoče opraviti prednastavitev armatur, preden se nato na kraju samem preverijo in prilagodijo dejansko doseženi pretoki vode ali temperature povratne vode.

• 2^tema metoda: Izračun, nastavitev in nadzor pretokov, ki jih je treba prenesti

Metodologija vključuje izračun in nastavitev pretokov, ki jih je treba prenašati. Za to so seveda potrebne tako imenovane «volumetrične» armature, statične ali dinamične, ki omogočajo merjenje pretokov.
Zato se ne uporablja za nevolumetrične pipe kot so preprosti regulacijski ventili, nameščeni na izhodu radiatorjev, pa tudi na dnu stebrov in predvsem na povratnem vodu zank talnega ogrevanja.

Opozoriti je treba tudi, da nekateri ventili za regulacijo diferencialnega tlaka niso volumetrični. Njihovo nastavljanje ali preverjanje nastavitev je treba izvajati izključno z merjenjem temperatur povratnega toka.

Pri obstoječih napravah mora projektivni urad za določitev pretokov, ki jih je treba nastaviti, opraviti meritve, potrebne za oceno toplotnih izgub, ki ustrezajo vsaki od ogrevalnih anten, ki jih je treba obravnavati.
Za to bo moral izračunati toplotne izgube standardnih prostorov in posebnih prostorov (pod teraso, ob strešnem zidu itd.). Nato, kar je pogosto zelo zahtevno, jih bo moral pravilno dodeliti vsaki od anten, ki jih je treba nastaviti.

Za nastavitev pretokov je potrebna merilna oprema, če pa ventili niso dinamični, pa je potrebna uporaba posebne metodologije.
Eno od teh metod bo mogoče pridobiti na E-usposabljanje Xpair ali na Simulator.

Slika št. 9: Nadzor pretoka – Vir Oventrop in merilna torba IMI Hydronic

Če so pipe, ki jih je treba nastaviti, dinamičnega tipa Nastavitev pretoka je mogoče opraviti preprosteje, brez uporabe posebne metode, razen preverjanja, ali ima najslabše oskrbljena pipa zadosten diferencialni tlak v napajalnem sistemu.

Pri nekaterih dinamičnih ventilih z nastavljivim pretokom je mogoče prednastavitev opraviti brez merjenja, vendar to ne sme odvezati od končnega merjenja doseženih pretokov, ko bodo vsi ventili že prednastavljeni.
Pri modelih, ki nimajo označenih pretokov, zlasti pri ventilih za regulacijo diferencialnega tlaka, ni mogoče nastaviti pretokov brez njihovega dejanskega merjenja (če so poleg tega volumetričnega tipa).

Ko bodo vsi dinamični ventili nastavljeni ali prednastavljeni – če gre za volumetrične ventile –, se bo temeljito uravnoteženje zaključilo z merjenjem vseh pretokov v sistemu, da se zagotovi, da so bile hidravlične interakcije med vejami ustrezno obravnavane.
Spomnimo se namreč, da že nekaj slabo oskrbljenih odcepov zadostuje, da se mora preostali del distribucijskega omrežja pregreti, hidravlično obnašanje vodov, zlasti obstoječih, pa pogosto prinaša številna presenečenja.

• 3^tema metoda: Merjenje in uravnavanje temperature povratne vode med ogrevalno sezono

Ta novejša rešitev, imenovana «metoda EQUILOG», ob delovanju ogrevalnega sistema in stabilizirani izhodni temperaturi vključuje merjenje temperature povratne vode antene je treba uravnovesiti in izenačiti tako, da so vse antene, ki jih je treba nastaviti, enako «vroče».

Postopek, ki na prvi pogled deluje «preprosto», je bil in je še vedno predmet povsem razumljivih kritik s strani konkurentov. O tem si lahko preberete «Hidravlično uravnoteženje: novosti pri preprosti metodi». Vendar pa lahko ugotovimo, da je bilo do danes na več sto lokacijah na ta način obdelanih več kot 80.000 stanovanjskih enot, in sicer pod ugodnimi pogoji donosnosti.

Po uravnoteženju bodo antene imele primerljive temperature na povratnem toku ter temperaturne razlike med dovodnim in povratnim tokom (*).

Slika št. 11: Izravnava(*) temperatur vode v ogrevalnem krogu

(*) Če to omogoča hidravlični sistem, je seveda mogoče za vsako vejo nastaviti različne temperature vode, da se upoštevajo lokalni ukrepi za izolacijo.
Vendar pa ugotavljamo, da pri stavbah, na katerih so bile izvedene enotne toplotne sanacije (zamenjava vseh odpiralnih elementov, izolacija vseh zunanjih navpičnih sten), uravnoteženje začetni ali naknadni To se doseže z izenačitvijo temperature vode, kar zadostuje za dober rezultat.
Nato je mogoče prilagoditi ogrevalno moč s preprostim nastavljanjem temperature vode na izhodu iz kotlovnice (nastavitev krivulje ogrevanja).

Postopek, ki se lahko uporablja za vse vrste pip, je bilo mogoče optimizirati zahvaljujoč napredku na področju infrardeče termometrije in raziskavam, ki jih je opravil GMTI94 – GEFEn.
Njegovo delovanje bomo lahko preučili na E-usposabljanje Xpair ali na Simulator.

Glavna prednost te metodologije je, da se pri omrežjih z običajnimi dimenzijami ni treba ukvarjati z izračuni izgub ali meritvami napeljav. Zaradi tega je še posebej primerna za obstoječe napeljave, za katere so arhivski podatki redko na voljo.

Ta postopek, ki se je eksperimentalno začel izvajati v 2000-ih, je bil patentiran v Franciji, nedavno pa tudi v 15 evropskih državah.
Metodo «EQUILOG» uporabljajo zlasti « podjetje MAPSEC »(*) v imenu različnih podjetij za upravljanje in namestitev (Dalkia, Cofely-Soccram, Idex itd.).
(*) MAPSEC, 80 rue de Paris, 93100 Montreuil, tel.: 01 48 59 06 05 – www.mapsec.fr

Slika št. 10: Nadzor temperature vode – Vir Mapsec

Na koncu naj še omenimo, da v članek o dinamičnih izravnalnih ventilih Kot je bilo omenjeno v prejšnjem odstavku, inženir, ki zastopa podjetje Oventrop, to navaja v komentarjih na koncu dokumentacije.
«Tudi pri obstoječih sistemih je po mojem mnenju uravnoteženje s poenotenjem temperatur povratnega toka najboljša metoda, če je izbrani temperaturni padec ustrezen.«.
Kljub vsemu je ta metoda časovno zahtevna in jo strokovnjaki za vgradnjo v stanovanjih težko sprejemajo, kadar jo je treba izvesti ročno.
»Obstajajo pipe, ki to opravijo samodejno, vendar je cena drugačna.«

Res je, da je uravnoteženje s poenotenjem temperatur povratnega toka v preteklosti zahtevalo dolge čakalne dobe za toplotno stabilizacijo, vendar najnovejši napredek danes omogoča, da se tega izognemo, zaradi česar je trajanje postopkov postalo zelo konkurenčno.

Poleg tega bi bilo dejansko mogoče razmisliti o samodejnem doseganju in dolgoročnem vzdrževanju uravnoteženosti s poenotenjem temperatur povratnega toka. Vendar bi to ob trenutnem stanju tehnologije zahtevalo namestitev in električno napajanje avtomatskih motoriziranih izravnalnih ventilov, povezanih z avtomatskim krmilnikom ali sistemom za upravljanje zgradb.
Z gospodarskega vidika je to zaenkrat še težko predstavljivo, vsaj kar zadeva obstoječe naprave.

Predvsem je treba jasno razlikovati med odstranjevanjem usedlin (kadar je to potrebno) in vgradnjo izravnalnih ventilov ter samim začetnim nastavljanjem le-teh.

Ne glede na vrsto pipe je namreč za podjetje, ki se ukvarja z vgradnjo ali odstranjevanjem usedlin, privlačno, da v svojo ponudbo vključi storitev zagon, ne da bi vedno lahko določilo vse parametre.

Seveda si lahko predstavljamo, da bi eno samo podjetje lahko izvedlo celotno operacijo ponovnega uravnoteženja, vendar mora v tem primeru razpolagati z ekipami, ki imajo zelo različno praktično in teoretično znanje.

Na splošno je torej pri izbiri podjetja, ki bo izvedlo uravnoteženje, potrebna izjemna previdnost. Gre za zahtevno tehnično specializacijo, pri kateri se pogosto pojavljajo neuspehi, saj je preverjanje kakovosti opravljenega dela težko izvedljivo.

Čeprav bi to pomenilo dodatne stroške, se ne bomo obotavljali, da posamezne dejavnosti ločimo tako, da bodo faze študije in/ali razvoja izvedli strokovnjaki s tega področja.

Dober način izbire je, da se med posvetovanjem pozanimate, kakšna metoda bo uporabljena, in da se natančno pojasni, katere podatke boste prejeli po posegu.
Vsaka nejasnost ali oklevanje pri odgovorih na katero koli od teh dveh točk bo nedvomno znak slabo opravljene naloge.

Če podjetje deluje na podlagi meritev pretoka ali hidravlične simulacije, se lahko zahteva, da ponudba vključuje končni popust:

• Podrobni izračun izgub v skladu z vsako pipo, ki jo je treba obdelati in ki so privedli do določitve pretokov, ki jih je treba urediti. Na ta način se bo mogoče prepričati, da ciljni pretoki niso rezultat grobih ocen.
• Iz mreže certificirana izmerjene pretoke po zaključku nastavitve vseh pip (in se ne zadovoljiti zgolj s tabelo teoretično predvidenih pretokov). Na ta način se bo mogoče prepričati, da so bile hidravlične interakcije med antenami, ki jih je treba nastaviti, dejansko upoštevane, in po potrebi to tudi preveriti.

Če podjetje deluje na podlagi merjenja temperatur povratnega toka, se lahko zahteva, da predlog vključuje:

• Nekaj ustreznih referenc ali, še bolje, predložitev vsaj enega podrobnega poročila o prej izvedeni operaciji. Na ta način se bo mogoče prepričati o izkušnjah kandidata, saj je načelo te metode sicer staro, vendar se ga v celoti obvlada šele od nedavnega.
• Prikaz grafa potrjen, popoln in podrobno opisan izmerjene temperature povratnega toka, pred in po uravnoteženju, skupaj z navedbo stabiliziranih izhodnih temperatur, pri katerih so bile te meritve opravljene. Na ta način bo mogoče zagotoviti kakovost opravljenega dela.

Ni enostavno napovedati, koliko energije bo mogoče prihraniti z uravnoteženjem.
Čeprav bi ga v primeru popolnoma uspešnega izenačevanja lahko ocenili na podlagi karte začetnih sobnih temperatur, je ta v resnici zelo težko razumljiva.
V vsakem primeru pa je treba, če se odločimo za to metodo ocenjevanja, upoštevati zapise, pridobljene v zelo hladnem obdobju in brez kakršnih koli brezplačnih virov energije (sončno sevanje, električne naprave itd.), ne pa trenutnih meritev.

Slika 15: Primer zapisa sobnih temperatur, na katere vplivajo nezaželeni vplivi

Še bolj zahtevno pa je upoštevanje namestitve uravnoteževalnih ventilov, ki jih bo mogoče dejansko nastaviti. Pri obstoječih ogrevalnih sistemih se namreč uravnoteženje običajno izvaja le na ventilih, ki so dostopni iz 2.^tema raven (glej 2^tema §). Posledično je bolj ali manj uspešna uvedba tega 2^tema Raven je ključni parameter za oceno pričakovanega prihranka energije.

V zvezi s tem podjetje MAPSEC uporablja tako imenovano metodologijo REQUILOG kar mu omogoča, da na podlagi karte temperatur povratne vode, izmerjenih na višini pip, ki jih je treba nastaviti, oceni obseg neravnovesja, ki ga bo mogoče dejansko odpraviti.
Poleg tega, kadar je to mogoče, pred uravnoteževalnimi postopki, ki so mu zaupani, poteka diagnostični postopek, ki vključuje to oceno, kar odločevalcu omogoča, da bolje presodi, ali je izvedba postopka smiselna ali ne.

Na koncu naj še omenimo, da bo prihranek energije, ki izhaja iz postopka uravnoteženja, zahteval naknadno sodelovanje tehnika, odgovornega za nastavitev krmilnega sistema.
Če bi namreč uravnoteženje na koncu pomenilo, da bi prostore, ki so bili sprva najslabše ogrevani, pripeljali na raven tistih, ki so najbolje ogrevani, to ne bi pomenilo prihranka energije…

Na splošno se zdi, da znaša povprečna % prihranka energije po ponovnem uravnoteženju porazdelitve ogrevanja okoli 7%, pri čemer se naložba amortizira v približno 2 do 3 letih, če v sistemu ni potrebna zamenjava ventilov ali je ta potrebna le v majhnem obsegu.

Do decembra 2014 je bilo mogoče te ukrepe vključiti v sistem certifikatov za varčevanje z energijo s pavšalnim odstotkom prihranka energije v višini 10%.
Ustrezni obrazci BAR in BAT SE 04 se trenutno spreminjajo. Predvidoma bodo ponovno objavljeni pod drugimi poimenovanji v naslednjem ministrskem odloku o CEE.

Za zaključek pa ena gotovost: postopki uravnoteženja so na splošno popolnoma donosni, če se izvajajo strogo.

Najboljši dokaz za to je delo, ki ga opravlja služba za uravnoteženje podjetja Dalkia v regiji IdF(*), ustanovljena pred približno desetimi leti za uporabo metode EQUILOG in ki jo trenutno vodi gospod Christophe Tillay.
Na spletni strani Xpair si bo mogoče prebrati poročilo o enem od njihovih projektov v članku «Postopek uravnoteženja s poenotenjem temperatur povratnega toka».

(*) Dalkia Ile-de-France, Oddelek za uravnoteženje, 28 Boulevard de Pesaro, 92 751 NANTERRE CEDEX Tel.: 01 55 67 68 97

Več sto uravnoteževalnih posegov, ki jih je izvedla ta služba, je bilo opravljenih izključno na nepremičninskih kompleksih, ki jih družba upravlja v okviru pogodb MF (pogodba s pavšalnim zneskom) ali MT (pogodba o temperaturi). Pri tej vrsti pogodb, ki niso dovolj razširjene, stranka upravljavcu letno plača pavšalni znesek (ali znesek, popravljen glede na DJU) v zameno za zagotovilo optimalnega ogrevanja.

Za oskrbo z gorivom je v tem primeru v celoti odgovorno upravljalsko podjetje. Njegov glavni interes je torej, da jo zmanjša, ne da bi pri tem ogrožal ustrezno ogrevanje za stranko, saj bo celoten prihranek energije pripadel njemu.

Takšen posel seveda spodbuja izvajalca, da objekt upravlja čim bolje in mu dodeli svoje najboljše ekipe. Z okoljskega vidika je situacija tako optimalna.
Stranka pa ima brez posebnih dodatnih stroškov zagotovljeno trajno in ustrezno nastavljeno ogrevanje ter zagotovilo, da bo ob izteku pogodb, ki običajno trajajo 8 let, prejela napravo, ki je vzdrževana v najboljšem možnem stanju.

Uravnoteženja, ki jih je izvedla služba za uravnoteženje podjetja Dalkia IdF, so bila torej financirana iz lastnih sredstev in se v nekaj letih amortizirala zaradi prihrankov energije, ki so nastali.
Ohranjanje in razvoj te storitve v obdobju 10 let je neizpodbiten dokaz dobre donosnosti tovrstnih dejavnosti.

Zmanjšanje porabe energije v našem obstoječem sistemu skupinskih ogrevalnih naprav temelji na izolaciji, pravilni nastavitvi zgorevanja, regulaciji in uravnoteženju.

Kljub svojemu velikemu vplivu na nastavitev regulacije in izkoristek kondenzacijskih kotlov (ter sistemov za soproizvodnjo toplote in električne energije) je bila ta zadnja postavka doslej šibka točka.

Po zelo dolgem premoru ta problem še nikoli ni bil tako aktualen.

Nedavni napredek na področju armatur in razvoja naj bi omogočil boljše izkoriščanje enega od najpomembnejših še razpoložljivih virov za varčevanje z energijo.